Pričakovanja

Ko se prvič srečaš z anksioznostjo, je strašno. Še posebej če se zgodi tebi. Srce ti razbija, telo trepeta, črne misli ti preplavijo glavo in zalijejo pluča. Ne moreš dihati in se umiriti. Vse, kar lahko počneš, je, da pričakuješ nekaj slabega, kar se bo zagotovo zgodilo v bližnji prihodnosti. Tako se ti namreč takrat zdi.

Ampak ko mine, pozabiš izkušnjo in dalje živiš svoje navidez mirno življenje. Ampak ko te anksioznost obišče že desetič, ne moreš mimo spoznanja, da morebiti le ne gre za enkratno [khm-desetkratno-khrkm] izkušnjo. Takrat te postane strah, da se nikoli ne bo nehalo. Če si dovolj spreten s svojimi pesimističnimi mislimi, si lahko istočasno nakoplješ še depresijo. Ampak tega ne poskušajte doma. Ali v službi. Ali kjer koli.

Vendar obstaja tudi tretja, napredna faza. Ko začneš opažati ironijo v svoji motnji. Jaz sem jo npr. opazila v besedi pričakovanje. Ko si anksiozen, pričakuješ, da se bo zgodilo nekaj slabega. Samo čakaš, kdaj bo počilo. Zato je zanimivo, da besedo pričakovanje uporabljamo tudi takrat, ko nekdo polaga upanje v nas, ko pričakuje, da bomo najboljši, da se bomo znašli, da nam bo uspelo ali da bomo rešili nastalo težavo. Prepričana sem, da podobnost besed ni naključna in da gre v obeh primerih za isto zadevo, zato le previdno s temi pričakovanji. Pričakujte malo in imejte se radi tudi brez doseganja vrtoglavih pričakovanj. Svojih ali tujih.