En stavek

Občasno, ah ne, pogosto se mi zdi, da je celo moje življenje odvisno od enega samega stavka. Na črke, ki tvorijo neko (ne)smiselno sporočilo, je privezana tanka nit misli, s katere binglja moje izmučeno telo. Edina stvar, ki mi takrat daje občutek živosti in hkrati preprečuje, da zdrsnem v brezno propada, je neprestano premetavanje besed, iskanje skritih pomenov in odkrivanje globljih resnic. Resnic o sebi in svojih napakah. Kajti vedno pridem do zaključka, da se dodana vrednost, ki jo tako zavzeto iščem v tem stavku, skriva ravno v lastnem zaničevanju, razvrednotenju in končno občutku ničvrednosti.

Vendar to ni dovolj. Ni dovolj, da vem, da je z menoj vse narobe. Potrebujem še kazen, da sem takšna. Pod pretvezo, da želim spremembe, se začnem izvijati iz primeža. Takrat se vrv še bolj zareže v svetlo kožo in zategne že tako tesen objem. Ko začutim pritisk v prsih in me po nosnicah oplazi zadnji izdih, sem zadovoljna. Dosegla sem namreč lastno uničenje.