Esemes

Sedim na neudobni in pretrdi postelji, ki zaškriplje ob vsakem mojem premiku. Pretvarjam se, da sem obzirna cimra, in se čim manj premikam. Da ne bi motila drugih. Vendar v resnici ne želim motiti sebe. Nadležni zvoki mi namreč onemogočajo mazohistično negovanje občutka osamljenosti. Zato mirno sedim in se smilim sama sebi. Kako sem sama, kako so me vsi zapustili, kako me nihče ne mara, kako si želim bližine. In vem, kaj bi morala narediti, da to spremenim. Ampak ne morem. Bojim se zavrnitve.

Že nekaj minut pestujem telefon in se sprašujem, ali naj mu pošljem sms. Želji se vztrajno zoperstavlja moj najboljši prijatelj. Strah. Strah, da bom vsiljiva, da bom odveč, da bom zavrnjena. Vendar stisnem zobe, skrbno natipkam nekaj stavkov in hitro pritisnem gumb Send, preden si utegnem premisliti. Zdaj prihaja tisto najhujše, čakanje.

Vendar kot da bi vedel, da neučakano čakam vsako njegovo besedo in bi me želel potolažiti kot neštetokrat doslej, kmalu zaslišim pisk in na telefonu začne utripati zelena lučka, ki veliko obljublja. Hlastno preberem njegov odgovor in se olajšano nasmehnem. Pri vsakem ponovnem branju se bolj razblinja osamljenost, strahovi izpuhtijo in jaz se čutim sprejeto. Nisem sama.

Začutim, kako me dvigne val sveže energije. Nemudoma vstanem s postelje, ki škriplje, pograbim jakno in pogumno odkorakam v svet. Ker me spodaj, pred vhodom čaka on.