Včasih hodiš po svoji poti. S sklonjeno glavo, ker pozorno opazuješ vsak kamenček, ki ga s korakom vtisneš globlje. S sklonjeno glavo, ker so te tako naučili. S sklonjeno glavo, ker ne upaš pogledati gor. Zato se skoraj zaletiš v trikotnik zemlje, ki zapolnjuje prostor med dvema potema. Znajdeš se pred razpotjem.
Ne moreš dalje. Ne moreš po svoji poti. Moraš se odločiti. Takoj, zdaj! Levo ali desno. Vendar vsak novi korak pomeni prisilno izbiro. Ti ne veš, kaj izbrati. Ampak drugega ne vidiš, saj hodiš s sklonjeno glavo.
Zmedeno pogleduješ naokoli in prosiš, rotiš za kakšen namig. Vendar ga ne moreš dobiti od drugih. Ker se skriva v tebi.
Slišati moraš tisti drobni glas, ki ti pravi, da je v redu, če se ustaviš. Če stopiš korak ali dva nazaj. Da se izostri pogled in jasnejše pogledaš.
Včasih se bo to zgodilo v trenutku, kot da si nadeneš nova očala. Še vsa trda od novote. Včasih bo trajalo. Mogoče tedne, mesece se bodo odstirale meglice in razkrajali oblaki. Včasih bo tudi zagrmelo. Ampak pusti času čas. In predvsem pusti sebi čas.
Prava pot se bo že ukazala. Še vedno se je.
Včasih bo tudi zagrmelo ... ja, pa res! A saj veš, da grmenje spremlja tudi bliskanje, kajne ;) ?
OdgovoriIzbrišiHa, nisem pomislila na to. Bom pomnila. ;)
OdgovoriIzbriši