Pred tremi tedni sem bila na psihoterapevtski skupini, kjer smo dobili nalogo, da med fotografijami živali izberemo eno, ki bi nas lahko predstavljala. V istem hipu sem vedela, da bom nekakšen ptič. Nekaj minut sem se sprehajala pred sličicami in izbirala pravega ptiča.
Najprej sem vzela kolibrija, ampak kmalu sem ga zamenjala za nekega sivega ptiča, ker pri prvem nisem bila prepričana, ali se reče kolibri ali kalibri. Sivi ptič je bil tako brezvezen, da sem se vseeno odločila za pisanega kolibrija v letu. Sama s seboj sem se pogovorila, da ne bo konec sveta, če nekoga vprašam, kako se pravilno reče. Tako sem postala kolibri. Ampak ko se spozabim, sem tudi kalibri. Pa kaj.
Čeprav nikoli nisem posebej marala živali, me misli o ptičih spremljajo že nekaj dni. Nazadnje sem sedela v čakalnici pri zdravniku in opazovala vzorec na svojem H&M krilu za 3 €. Pretvarjala sem se, da namesto listov opazujem zmazke na psihotestih. V vsakem sem videla nekega ptičjega mladička. S hitro samoanalizo sem prišla do ugotovitve, da se mi je dioptrija zares poslabšala in da se nujno moram naročiti pri okulistu.
Ampak zdaj mislim, da te asociacije niso bila naključja. Če bolje pogledam svojo trenutno situacijo, se zares počutim kot ujetnica zlate kletke. Celo svoje življenje sem bila obdana z rešetkami pretirane zaščite in visokih pričakovanj. Zdaj moram stopiti ven v nevaren svet, kjer ni zaščite. Ampak še bolj grozno, kjer ni pričakovanj. Kako se vesti, ko ti je vse dovoljeno? In nič prepovedano?
Jaz tega nočem. Jaz tega ne znam. Nočem svobode, ampak hočem svoje rešetke in njih zavetje. Hočem red, pravila, zahteve in kazni. To je moj svet. Moj svet, kjer sem varna. Pred seboj, drugimi in življenjem.
Zato si bom na glavo poveznila prvo kletko, ki jo bom našla na poti. In poskušala trend prodati hipsterjem, da vsaj nekaj zaslužim s svojimi hibami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar