Čeprav so se že začele majske počitnice, sem se danes naučila pomembno lekcijo. Začuda, ampak ljudje, ne glede na to, kako blizu so mi, ne morejo brati mojih misli. Ne morejo me slišati, če jim ne povem, kaj me mori. Ni dovolj, da podelim kvaziteorije o svojih čustvih. Ni dovolj, da racionaliziram vzroke slabega počutja. Ni dovolj, da s svojimi dejanji potenciram notranji kaos, če ne vedo, kakšnih barv je.
To je pravi trenutek, da prekinem analiziranje in samo iskreno povem, kaj čutim. Mogoče so oni le imeli prav.
Zdaj samo upam, da te lekcije ne pozabim, ko bom zopet v vrtincu preveč misli, čustev in nesmiselnih dejanj.
zdaj, ko sem odkrila svojo pot, ne bo nikoli več težkih trenutkov. mislim, da moram izpolniti svoje poslanstvo.
OdgovoriIzbrišičarovnica iz portobella
Včasih si ne dovolim tako enostavnih rešitev. :(
OdgovoriIzbrišiMoja izkušnja je, da če že kdaj direktno povem, kaj čutim, običajno vseeno sledi vprašanje "Kako to?", "Zakaj?" ali pa kar brez vprašanja pričnem razlagat in analizirat. :D In ne razumem čisto, kako se z analiziranjem odmikam od svojih čustev, če ravno ta čustva analiziram in se z njimi ukvarjam... Ja, morda se res odmikam od čutenja, ne pa od čustev kot takih...
OdgovoriIzbrišiA že analiziram? :P
Jaz sem zdaj ugotovila, da jih moram uloviti pred analizo. Ko začnem čutiti, moram najprej ugotoviti, kaj se dogaja v meni. Šele potem lahko začnem razglabljati, kako in zakaj. Ker me ponavadi analiza odpelje stran - v metačustva, v obsojanje, moraliziranje in podobno. Čeprav se analize nikoli ne bom znebila. :D
OdgovoriIzbriši