Prvič
Že nekaj dni me muči nespečnost. Zvečer z lahkoto zaspim, vendar se vsako jutro prezgodaj zbudim. In nemudoma začnem zaskrbljeno analizirati, premlevati, preračunavati in tehtati prihodnost. Mislim si, če sem se že zbudila, naj vsaj izkoristim ta čas za poglobljene priprave na morebitno najhujše. Kot pravi odvisnik lahko predvidim nadaljnje dogajanje. Vrvež misli, črna globina pesimizma in brezizhodnost. Na prsih kmalu začutim vso težo sveta in zaželim si konca. Konca sveta. Da vse izgine, z menoj vred. Ker ne prenesem tega bremena, ki si ga sama vztrajno nalagam.
Pri tesnobi ponavadi vztrajam nekaj ur. Pozornost poskušam najprej odvrniti s prisilnim zajtrkom, ker baje moram jesti. Potem se odpravim v kopalnico in pretirano čuječno opravim jutranji ritual. Ko niti maksimalna pozornost pri ščetkanju zob ne odplakne pesimističnih misli, se vržem v vročično brskanje po psihoterapevtskih knjigah, da bi ugotovila, kaj se (zopet) dogaja z menoj in kako bi si lahko pomagala. Ker ne najdem (ali nočem najti) optimalnega odgovora, tesnobo nadomesti depresija.
Drugič
Ne vidim izhoda. Nikoli ne bo bolje. Življenje je brez smisla. Razen če je smisel to neznosno trpljenje. Hedonistka v meni ni zadovoljna s to opcijo. Zato po dolgih mesecih s polnim kozarcem slabe vesti pogoltnem eno pomirjevalo, se uležem na dvosed, prazno zrem v TV in se predam obupu. Sedaj me zoprne misli, ki vsake toliko priplavajo po moji zavesti, ne morejo vznemiriti. Čisto vseeno mi je za vse.
V takih trenutkih se vedno spomnim filma Melancholia (2011, Lars von Trier). Ko sem ga prvič gledala, ga nisem razumela. Bil je težak, nesmiseln in stalno sem se spraševala, WTF je s tem koncem sveta!? Zdaj vem. Preizkusim se. Vizualiziram svoje najhujše strahove, ki so me še zjutraj spravljali v grozovito paniko. Nič. Nič se ne zgodi. Nič ne čutim. Vseeno mi je. Ne gane me noben konec sveta. Tako kot ni ganil Justine v filmu.
Tretjič
Ampak zvečer pride še moj najljubši konec sveta. Ko odštevam ure do spanja, se lahko sprostim, zadiham s polnimi pljuči in si zavrtim TBF, Smak Svita. Takrat lahko zagruvam, se prepustim toku, zaupam življenju in uživam v vsaki sekundi. Ponovno postanem jaz. Tako kot zdaj. Celo tako vseeno mi je, ko vem, da najbrž ne bom trajala niti do jutra.
Ni komentarjev:
Objavite komentar