12. november 2013

Kako sem si vedno želela biti nora. In mi je uspelo. Prvič.



Želje so ekstremno nevarne. Ker se lahko uresničijo. Tako vsaj pravijo odgovorni odrasli, ki nas dobronamerno opozarjajo, naj pazimo, kaj si želimo. Ampak jaz sem že kot otrok imela trust issues. Kako ne bi, ko mi je v tretjem razredu osnovne šole nek odgovorni odrasli (živjo, mami) ubil tamagočija, ko sem ga pustila v varstvu. Nikoli ne bom razumela, kako je ob zaposlitvi, gospodinjskem delu in nujnih opravkih lahko zmanjkalo časa za hranjenje mojega najboljšega prijatelja. Kako, kakooo?!

V glavnem ... nisem slepo zaupala nasvetom odgovornih odraslih. In nisem pazila, kaj si želim. Celo osnovno šolo sem sanjarila o tem, da svojo vlogo pametnega in nadarjenega otroka podprem z očali. V bistvu sem bila skrivno zaljubljena v sošolca, ki je nosil očala. In potem sem pred spanjem vizualizirala, kako se skupaj voziva s kolesom in nosiva očala.

Očitno sem bila pri tem zelo uspešna, ker se mi je v začetku gimnazije opazno poslabšal vid in sem postala ponosna lastnica prvih očal. Nerdy romantične predstave se žal niso uresničile, še vedno iščem primernega kandidata z očali in kolesom. Nekdanji sošolec mi ni več všeč.

Čas osnovne šole je bil zame očitno peskovnik nenavadnih želja. V zgodnjem najstništvu sem redno spremljala serijo Ally McBeal (1997-2002), ki je kmalu postala moja vzornica. Kako srečna sem bila, ko smo imeli popoldanski pouk, da sem lahko zvečer ostala pokonci in med gledanjem sanjarila, kako bom enkrat kot Ally. Vzporednice med nama so bile jasne.

Prisrčno raztresenachecked.

Drobna in suhachecked.

Tanki in mehki lasjechecked.

Verjame v pravo ljubezenchecked.

Odvetnica – moje pobožne želje, ki so odredile izbiro ekonomske gimnazije, ki naj bi bila po mnenju socialne pedagoginje dobra podlaga za študij prava. Ampak tok življenja je prinesel drugačne izide. Jaz sem kulturologinja brez zaposlitvene perspektive. Pedagoginja je v končala zaporu, ker je dilala mamila. Zveni kot idealno karierno svetovanje, kajne?

Back to my childhood idol. Najina (potencialna) podobnost je bila torej osupljiva. Razen v eni stvari. Gospodična McBeal je imela bogat notranji svet, ki so ga pestrile halucinacije (se spomnite plesočega dojenčka?) in reševali obiski terapevtke.

To sem želela tudi jaz. Sanjarila sem, da si dovolim biti drugačna in da imam terapevta, s katerim razrešujem vse preglavice, ki jih prinaša ta drugačnost. Verjetno sem tako razreševala primarno željo, da bi lahko govorila o svojih čustvih in bi me kdo dejansko poslušal, ampak nekomu na Uradu za izpolnjevanje želja ni bilo mar za to. Zato je po dobrem desetletju, kot se za birokracijo spodobi, odobril izpolnitev prve želje. Dobila sem bogat notranji svet. Ampak brez halucinacij in brez terapevta. Jaz sem samo znorela.

12 komentarjev:

  1. hahaha. Torej mene še čaka, da bom koščena in suha in imela (vsaj) tanke in mehke lase. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Meri, kjuuuut, res nagajivo in prisrčno. Jaz tudi živim v nekem svojem svetu. Mogoče se malo razlikuje od tvojega, ampak je pa :D

    OdgovoriIzbriši
  3. Hvala, Katkoc. :D
    Saj vsi zivimo v nekih svojih svetovih, hihi.

    OdgovoriIzbriši
  4. Potrjuješ mojo teorijo :-). Kako je vse preprosto, a ne :-)

    OdgovoriIzbriši
  5. Potrjuješ mojo teorijo :-). Kako je vse preprosto, a ne :-)

    OdgovoriIzbriši
  6. Potrjuješ mojo teorijo :-). Kako je vse preprosto, a ne :-)

    OdgovoriIzbriši
  7. Tarin, resda so 3 stvari najlepše, ampak zakaj 3x povsem enak komentar? :) ....In ja, kam za vraga je šel moj prvi komentar?

    OdgovoriIzbriši
  8. Tarin, včasih je res, samo treba je pogledati od daleč. :)

    Saša, pokazalo mi ga je med mejli, ampak tukaj ni bil objavljen, ne vem.

    OdgovoriIzbriši
  9. Obstaja več načinov, kako se spoprijeti z realnostjo. Najbolj pogost/učinkovit način je miselni odmik v takšno ali drugačen imaginaren svet. To so lahko razne predstave iz otroštva, knjige, računalnik ...
    Pogosto lahko to vodi tudi v čustveno otopelost, najraje bi bil kak samotar, da bi imel mir...
    Kdo pa je zares nor?
    Kaj pa je danes sploh normalno?

    OdgovoriIzbriši
  10. Kaj ne živimo vsi neprestano v nekih predstavah? Zato ne bi rekla, da je to odmik od realnosti, ampak obstoj v svoji najčistejši obliki in predvsem edini mogoč. :)

    OdgovoriIzbriši
  11. Ko sem že mislila, da sem mladost preživela brez pravih vzornikov, si me, Azra, spomnila - Ally McBeal! :D Kako sem jo snemala in posnemala in na koncu še sama postala milo rečeno "raztresena"... Škoda le, da v mojem okolju ni bilo nobenega Johna, Richarda, kaj šele Larrya. :P

    K.R. ;)

    OdgovoriIzbriši
  12. Kako "raztresene" bi šele bile, če bi jih imele, hehe.

    OdgovoriIzbriši