Kako sem si vedno želela biti nora. In mi je uspelo. Drugič.

Zgodilo se je junija 2012. Ravno sem odpisala zadnji izpit na podiplomskem študiju, med učenjem za katerega sem pogledala ogromno filmov. Med njimi je bil tudi Yes Man (2008), od katerega sem odnesla samo slinjenje nad čudovito Zooey Deschanel in osrednje sporočilo. Da je treba reči da vsemu, kar ti prinese življenje.

Ja, morala bi ostati pri slinjenju nad Zooey in sporočilo filma pustiti drugim.

Tisto poletje sem nameravala izkoristiti študentski status, služiti denar in nabirati delovne izkušnje. Ko sem prejela mejl s ponudbo za opravljanje enotedenskega terenskega anketiranja v domačem kraju, sem seveda rekla da in se za*ebala kot še nikoli v življenju.

Če gledaš od daleč, ni nič lažjega kot stati pred bančno poslovalnico in dobiti 30 ljudi, ki bodo odgovorili na anketo. Ampak jaz nikoli ne gledam od daleč.

Oh ne, jaz skočim v problem s celim svojim bistvom.

In tukaj ni bil problem v dolgočasnem delu, temveč v najini nekompatibilnosti. Vse predispozicije, zakaj oseba kot jaz ne bi smela opravljati terenskega anketiranja, so osrednji del mojega psihičnega aparata. Ne maram ogovarjati tujcev, ne maram prositi za usluge, ne maram situacij, ko so rezultati odvisni (tudi) od drugih, ne maram tratiti tujega časa.

Mhm, bere se kot učinkovit recept za katastrofo. Ki se je tudi zgodila.

Po jutranjem navalu upokojencev na zagorsko NLB sledijo dolge ure brez pretiranega obiska. Takrat sem imela čas za temeljit razmislek. Najprej o tem, kako mi je vroče in kako je dobro, ko zapiha veter. Potem o tem, kako ni dobro, da piha veter, ker mi dviguje krilo.

Takim dognanjem čisto logično sledi temeljno analiziranje svoje prihodnosti, ne? O tem, kako grozno mi je opravljati takšna dela, kako me kot kulturologinjo ne čaka nič boljšega, kako bom trpela do upokojitve (in potem še naprej), kako nimam nobenega konkretnega znanja, kako sem nesposobna ... in kot prava nevrotičarka sem prišla še do ultimativne ugotovitve. Nihče me ne mara. Potrditve tega ni bilo težko dobiti, saj sem bila navsezadnje dekle, ki je sredi največje vročine prosilo za sodelovanje v predolgi in dolgočasni anketi o bankah. Le kdo bi me maral v tisti situaciji?

Kakor koli, takrat sem začela doživljati zametke anksioznosti. Čutila sem tesnobo, vsakič ko sem pomislila na jutri, na naslednji teden, poletje ali leta, ki sledijo. Bilo me je strah prihodnosti, ker na obzorju nisem videla nič dobrega. Moje misli so bile večinoma eno veliko vprašanje, kaj če ... Kaj če mi ne uspe najti nobenega študentskega dela čez poletje? Kaj če nikoli v življenju sploh ne dobim nobenega dela? Kaj če naslednje leto ne dobim štipendije? Kaj če ostanem čisto sama in se ne bom mogla preživljati? Kaj če bom revna? Kaj če bom brezdomka? Kaj če se ne znajdem niti kot brezdomka? Mislim, tudi za tako preživetje moraš imeti neke veščine, ki jih jaz nikakor nimam.

Preden se nasmejete mojim nebuloznim vprašanjem, naj povem, da sem se vedno zanašala na svoj um. Če že nisem lepa, sem od nekdaj vedela, da sem pametna. Zato se mi je samoustraševalni notranji monolog zdel čisto na mestu. Le kako ne bi bil, ko je bil produkt mojega brezhibnega uma? Zato sem mu povsem zaupala. Nisem se ukvarjala s tem, kako se počutim in zakaj me je strah. Ne, čas sem porabljala za »učinkovite« rešitve težav. Zakopala sem se v iskanje študentskih del, razmišljanje o prihodnosti in načrtovanje, kako preprečiti vse možne katastrofe, ki me nedvomno čakajo.

To je trajalo točno tri dni, dokler se nisem zlomila. Moji veličastni možgani niso bili sposobni početi ničesar drugega, kot da se neprestano ukvarjajo s prihodnostjo. Kaj bo, če se zgodi to, kar lahko vpliva na to in potem prinese tisto, kar spet spremeni ono ... Čutila sem pritisk, da porabim vsako minuto za iskanje pravih odgovorov, zato sem nehala funkcionirati. Popolnoma sem izgubila apetit, nisem mogla spati več kot nekaj ur, stiskalo me je v prsih, sililo na jok in mi neprestano vzbujalo nemir.

Po nekaj dneh sem ugotovila, da se nikakor ne morem sama sestaviti, zato sem potegnila svojo najljubšo karto, odlašanje, in za vekomaj rešila probleme. Tako sem vsaj mislila.

Jasno mi je bilo, da ne morem biti sama doma, zato sem spakirala, odšla v Bosno in poletje preživela pri roditeljih. Ob odhodu se mi je zdelo, da sem pobegnila od virov vseh težav in bom zlahka uživala v poletni brezskrbnosti.

Ha, kako slabo se poznam in na kakšne puhlice si nasedam!

Itak je poletna brezskrbnost trajala ravno nekaj dni, ko sem se zopet začela zapletati v neskončne verige skrbi in tesnobe. Vedela sem, da sem se umaknila na varno, da se mi ne bo nič zgodilo, zato sem se začela spraševati, kaj bi bilo, če pa ne bi imela staršev, h katerim se še vedno lahko zatečem. Kaj če umreta v prometni nesreči, kam se bom potem umaknila? A potem bom čisto sama na svetu? Ponovno sem zmagoslavno obnovila vse simptome anksioznosti in po nekaj dneh obiskala zdravnika.

Ko sem pripovedovala o svojih novonastalih psihičnih težavah, me je skrbno poslušal in mi predpisal najboljšo terapijo, ever. Pet tablet Xanaxa na dan. Eno zjutraj, eno popoldne in tri zvečer. Moje skrbi o odvisnosti je zatrl s prijetno zgodbico, kako s Xanaxom uspešno zdravi veterane bosanske državljanske vojne, ki trpijo za PTSPjem in niti po desetih letih niso razvili odvisnosti. (Hm, verjetno ker še vedno jemljejo pomirjevala in ne poskušajo biti brez njih, ampak takrat mi ni bilo mar za to.)

Jaz sem začela pridno zobati svoja zdravila in zopet zaživela. Bila sem ultimativno sproščena, radostna brez razloga in kreativna energija mi je polnila vsakdanje življenje. Zopet sem se začela ukvarjati z vsem, kar me veseli. Pisala sem blog, preizkušala novo recepte, hodila na sprehode, se rekreirala, brala knjige, ležala in opazovala oblake na poletnem nebu. Po nekaj tednih sem na kontrolnem pregledu vrlemu zdravniku poročala o čudežnem napredku. Tokrat sem ga jaz prepričala s prijetno zgodbico o svojem uspehu in dobila novo dozo čudežnih tabletk. In tako sem preživela poletje na Xanaxu.

Če bi bila Bryan Adams, bi zagotovo napisala popularno pesem o Summer of 2012.

Oh when I look back now
That summer seemed to last forever
And if I had the choice
Yeah, I'd always want to be there
Those were the best days of my life

Žal je bila magičnost poletja pogojena s številom preostalih tablet v škatlici. Anksioznost ni izginila. Simptomi so se pojavljali ciklično, približno en mesec. Takrat sem enostavno prenehala funkcionirati. Zopet sem izgubila apetit, mučila me je nespečnost in po cele dneve sem bila nemirna.

Tako sem septembra po vrnitvi v Slovenijo obiskala osebno zdravnico in prosila za napotnico za psihiatrinjo. Vzela me je zelo resno, na napotnico napisala hitro, kar je seveda pomenilo, da sem nemudoma dobila termin pri izbrani psihiatrinji.

Čez dobra dva meseca.