Prav pogosto se mi dogaja, da se zapletam v odnose (ne nujno zveze) na daljavo. Omogočajo mi svobodo, melanholično pogrešanje osebe na drugi strani in sila romantično ohranjanje stikov. Obožujem jutranje esemese, ki jih preberem še mežikajočih oči. Obožujem dolge in lenobne mejle, ki mi do potankosti orišejo življenje pošiljatelja. In obožujem večerne klice, ko postopam po toplem asfaltu in z desno nogo rišem namišljene polkroge. Res jih obožujem. Ampak ne morem mimo dejstva, da so to samo komunikacijski drobci. Da me po vsakem prebranem esemesu ali končanem klicu moja realnost iztrga iz tega mehurčka. Da je moja realnost nekaj drugega. Da tega, kar piševa, ne moreva živeti.
* Naslov je citat iz knjige Proti severnemu vetru, avtor Daniel Glattauer
Slikovito opisano, Azra! Še kako poznan občutek - razkola med realnostjo in "virtualnimi" odnosi. Tako... hm... žalosten, pravzaprav. Kot bi mi življenje vedno znova potrjevalo: imeti resnično intimen (vsi virtualni in multimedijski in ne vem kakšni vse fantazijski svetovi tu seveda odpadejo) in pristno prijazen, spoštljiv, pozoren ter ljubeč bližnji odnos z mano je očitno v realnem svetu nedosegljivo hrepenenje, ki pa se mu lahko približam vsaj z "virtualnimi" odnosi. In ta vedno ponavljajoča se fantazija, da če bi vsaj ta oseba oz. prijatelj bil zdaj tu (ali jaz tam), na drugi strani naprave, mi omogoča, da ne obupam popolnoma, ampak še vedno verjamem in se morda celo tolažim.
OdgovoriIzbrišiSe sprašujem, zakaj to počnem(o). Ali zato, ker se je lažje prepuščat fantazijam kot ustvarjat fantastično realnost? Morda pa tudi tu drži psihoanalitska predpostavka, da je bolje imeti vsaj nekakšen "virtualni" odnos, kot pa nobenega. Sploh, če "virtualni" odnos napoveduje oz. daje možnost "pravemu", neposrednemu odnosu v prihodnosti. Če je tako kot most povezava med preteklim in prihodnjim, zato da se ne utopim v neprijetni sedanjosti. ;)
Verjetno so ti "virtualni" odnosi nekakšen beg od realnosti in hkrati zatočišče. Čudovito se je predajati iluzijam izvrstnih odnosov, čeprav to pomeni, da bežimo od nekaterih stvarnih in pristnih v vsakdanjem življenju. Vsaj pri sebi opažam ta vzorec, če natančneje pogledam.
OdgovoriIzbrišiNajbrž se nekateri še posebej pogosto zapletamo vanje.
Zanimivo, da sem vse do podpisa avtorja, bila popolnoma prepričana, da so to povsem tvoje misli in besede.
OdgovoriIzbrišiSaj so, samo naslov je iz knjige. :)
OdgovoriIzbriši