Konci sveta v enem dnevu

Prvič

Že nekaj dni me muči nespečnost. Zvečer z lahkoto zaspim, vendar se vsako jutro prezgodaj zbudim. In nemudoma začnem zaskrbljeno analizirati, premlevati, preračunavati in tehtati prihodnost. Mislim si, če sem se že zbudila, naj vsaj izkoristim ta čas za poglobljene priprave na morebitno najhujše. Kot pravi odvisnik lahko predvidim nadaljnje dogajanje. Vrvež misli, črna globina pesimizma in brezizhodnost. Na prsih kmalu začutim vso težo sveta in zaželim si konca. Konca sveta. Da vse izgine, z menoj vred. Ker ne prenesem tega bremena, ki si ga sama vztrajno nalagam.

Pri tesnobi ponavadi vztrajam nekaj ur. Pozornost poskušam najprej odvrniti s prisilnim zajtrkom, ker baje moram jesti. Potem se odpravim v kopalnico in pretirano čuječno opravim jutranji ritual. Ko niti maksimalna pozornost pri ščetkanju zob ne odplakne pesimističnih misli, se vržem v vročično brskanje po psihoterapevtskih knjigah, da bi ugotovila, kaj se (zopet) dogaja z menoj in kako bi si lahko pomagala. Ker ne najdem (ali nočem najti) optimalnega odgovora, tesnobo nadomesti depresija.

Drugič

Ne vidim izhoda. Nikoli ne bo bolje. Življenje je brez smisla. Razen če je smisel to neznosno trpljenje. Hedonistka v meni ni zadovoljna s to opcijo. Zato po dolgih mesecih s polnim kozarcem slabe vesti pogoltnem eno pomirjevalo, se uležem na dvosed, prazno zrem v TV in se predam obupu. Sedaj me zoprne misli, ki vsake toliko priplavajo po moji zavesti, ne morejo vznemiriti. Čisto vseeno mi je za vse.

V takih trenutkih se vedno spomnim filma Melancholia (2011, Lars von Trier). Ko sem ga prvič gledala, ga nisem razumela. Bil je težak, nesmiseln in stalno sem se spraševala, WTF je s tem koncem sveta!? Zdaj vem. Preizkusim se. Vizualiziram svoje najhujše strahove, ki so me še zjutraj spravljali v grozovito paniko. Nič. Nič se ne zgodi. Nič ne čutim. Vseeno mi je. Ne gane me noben konec sveta. Tako kot ni ganil Justine v filmu.

Tretjič

Ampak zvečer pride še moj najljubši konec sveta. Ko odštevam ure do spanja, se lahko sprostim, zadiham s polnimi pljuči in si zavrtim TBF, Smak Svita. Takrat lahko zagruvam, se prepustim toku, zaupam življenju in uživam v vsaki sekundi. Ponovno postanem jaz. Tako kot zdaj. Celo tako vseeno mi je, ko vem, da najbrž ne bom trajala niti do jutra.

Iskren pogovor

Čeprav so se že začele majske počitnice, sem se danes naučila pomembno lekcijo. Začuda, ampak ljudje, ne glede na to, kako blizu so mi, ne morejo brati mojih misli. Ne morejo me slišati, če jim ne povem, kaj me mori. Ni dovolj, da podelim kvaziteorije o svojih čustvih. Ni dovolj, da racionaliziram vzroke slabega počutja. Ni dovolj, da s svojimi dejanji potenciram notranji kaos, če ne vedo, kakšnih barv je.

To je pravi trenutek, da prekinem analiziranje in samo iskreno povem, kaj čutim. Mogoče so oni le imeli prav.

Zdaj samo upam, da te lekcije ne pozabim, ko bom zopet v vrtincu preveč misli, čustev in nesmiselnih dejanj.

Resnica o meni

Po dolgih mesecih nenavadnega odnosa me je imel dovolj. Ni razumel mojih dejanj, besed ali želja. Jezno mi je rekel, da je nekaj res narobe z menoj. Tako zelo me je zabolelo. Čutila sem, kako se je ostrina besed zarila v mehko sredico mojega bistva. Ni me zabolelo, ker je on tako mislil o meni. On ni bil pomemben. Zabolelo me je, ker je nekdo končno uvidel, kakšna sem v resnici.

Takrat sem šla mimo tega dogodka in bolečine. Danes ne morem, ker se stalno zatekam k občutku, da je imel prav.

Ne vedo.

Nazadnje so rekli, da se z analiziranjem odmikam od svojih čustev.

Ampak oni ne vedo. Ne vedo, da lahko to isto analiziranje prinese niz prijetnih čustev. S premlevanjem spominov lahko v trenutku pobegnem v varen objem, kjer čutim. Čutim, da sem vredna ljubezni, da z menoj ni nič narobe in da sem sprejeta. Ali kot mi pravi on, da sem akceptirana.

En stavek

Občasno, ah ne, pogosto se mi zdi, da je celo moje življenje odvisno od enega samega stavka. Na črke, ki tvorijo neko (ne)smiselno sporočilo, je privezana tanka nit misli, s katere binglja moje izmučeno telo. Edina stvar, ki mi takrat daje občutek živosti in hkrati preprečuje, da zdrsnem v brezno propada, je neprestano premetavanje besed, iskanje skritih pomenov in odkrivanje globljih resnic. Resnic o sebi in svojih napakah. Kajti vedno pridem do zaključka, da se dodana vrednost, ki jo tako zavzeto iščem v tem stavku, skriva ravno v lastnem zaničevanju, razvrednotenju in končno občutku ničvrednosti.

Vendar to ni dovolj. Ni dovolj, da vem, da je z menoj vse narobe. Potrebujem še kazen, da sem takšna. Pod pretvezo, da želim spremembe, se začnem izvijati iz primeža. Takrat se vrv še bolj zareže v svetlo kožo in zategne že tako tesen objem. Ko začutim pritisk v prsih in me po nosnicah oplazi zadnji izdih, sem zadovoljna. Dosegla sem namreč lastno uničenje.

Definicija zaupanja

Zaupanje najbolje utelešajo njegove močne roke, za katere vem, da bi v časovnem drobcu sedanjosti lahko ravnodušno zdrobile moj život in iz krhkega telesa iztisnile zadnji dih. Vendar tvegam. V iste, mogočne roke položim svoje najbolj intimne strahove, žgoče želje in naivno otroško občudovanje.

V sklenjene dlani mu kot odgovor na navidezno molitev nazadnje položim še bijoče srce.

Zadržim dih.

Za trenutek se prestrašim, da ga bo strl. Vendar ga zgolj nalahno poboža z levim palcem in se mi nasmehne s svojimi iskrivimi očmi. Zato mu zaupam.

Pričakovanja

Ko se prvič srečaš z anksioznostjo, je strašno. Še posebej če se zgodi tebi. Srce ti razbija, telo trepeta, črne misli ti preplavijo glavo in zalijejo pluča. Ne moreš dihati in se umiriti. Vse, kar lahko počneš, je, da pričakuješ nekaj slabega, kar se bo zagotovo zgodilo v bližnji prihodnosti. Tako se ti namreč takrat zdi.

Ampak ko mine, pozabiš izkušnjo in dalje živiš svoje navidez mirno življenje. Ampak ko te anksioznost obišče že desetič, ne moreš mimo spoznanja, da morebiti le ne gre za enkratno [khm-desetkratno-khrkm] izkušnjo. Takrat te postane strah, da se nikoli ne bo nehalo. Če si dovolj spreten s svojimi pesimističnimi mislimi, si lahko istočasno nakoplješ še depresijo. Ampak tega ne poskušajte doma. Ali v službi. Ali kjer koli.

Vendar obstaja tudi tretja, napredna faza. Ko začneš opažati ironijo v svoji motnji. Jaz sem jo npr. opazila v besedi pričakovanje. Ko si anksiozen, pričakuješ, da se bo zgodilo nekaj slabega. Samo čakaš, kdaj bo počilo. Zato je zanimivo, da besedo pričakovanje uporabljamo tudi takrat, ko nekdo polaga upanje v nas, ko pričakuje, da bomo najboljši, da se bomo znašli, da nam bo uspelo ali da bomo rešili nastalo težavo. Prepričana sem, da podobnost besed ni naključna in da gre v obeh primerih za isto zadevo, zato le previdno s temi pričakovanji. Pričakujte malo in imejte se radi tudi brez doseganja vrtoglavih pričakovanj. Svojih ali tujih.

Ne smem

Ne smem misliti nanj. Ne smem misliti na njegov čvrst prijem, ko me zagrabi. Ne smem misliti na njegov lenobno sladek okus, ki še dolgo ostane na mojih ustnicah. Ne smem misliti na to, da ga želi vsak delček mojega telesa.

Mislim, da mi gre kar dobro.

Njegova hiba

Drži se ga sloves, da se vanj zaljubijo vsa dekleta. Le kako se ne bi, ko je tako lep? Visok, postaven, čeden in lepo diši. Nanj me bo vedno spomnila beseda asertivnost, ki jo zdaj tako rada uporabljam. Verjetno tudi zaradi tega. V glavnem ... je zelo samozavesten moški, ki točno ve, kaj hoče in kako si to lahko vzame. Zaradi tega izgleda rahlo aroganten, ampak meni so takšni všeč.

In tudi on mi je bil. Več tednov. Z žarom v očeh sem ga opazovala pri delu in občudovala njegove socialne spretnosti. Pozabila sem še omeniti, da je v vsakdanji komunikaciji ustvarjal najčudovitejše stavke, ki jih moški lahko izusti. Zato sem se zelo rada pogovarjala z njim.

Tako sem se en večer oglasila v njegovi pisarni z izgovorom, da me zanima njegovo mnenje o knjigi, ki mi jo je tisti dan omenil. Zapletla sva se v globok pogovor, v katerem je vsaka nadaljnja beseda bolj načenjala njegovo popolno podobo. Padla je samozavestna drža, odločnost in samozadostnost. Na koncu mi je še zaupal, da ima hibo. Ko je s tem zazevala zadnja črna vrzel v njegovi popolnosti, sem se v trenutku zaljubila. Vsaj v tistem trenutku sva si bila tako podobna, da je bila edina misel, kako si ga želim ... popraviti.

Zlata kletka

Pred tremi tedni sem bila na psihoterapevtski skupini, kjer smo dobili nalogo, da med fotografijami živali izberemo eno, ki bi nas lahko predstavljala. V istem hipu sem vedela, da bom nekakšen ptič. Nekaj minut sem se sprehajala pred sličicami in izbirala pravega ptiča.

Najprej sem vzela kolibrija, ampak kmalu sem ga zamenjala za nekega sivega ptiča, ker pri prvem nisem bila prepričana, ali se reče kolibri ali kalibri. Sivi ptič je bil tako brezvezen, da sem se vseeno odločila za pisanega kolibrija v letu. Sama s seboj sem se pogovorila, da ne bo konec sveta, če nekoga vprašam, kako se pravilno reče. Tako sem postala kolibri. Ampak ko se spozabim, sem tudi kalibri. Pa kaj.

Čeprav nikoli nisem posebej marala živali, me misli o ptičih spremljajo že nekaj dni. Nazadnje sem sedela v čakalnici pri zdravniku in opazovala vzorec na svojem H&M krilu za 3 €. Pretvarjala sem se, da namesto listov opazujem zmazke na psihotestih. V vsakem sem videla nekega ptičjega mladička. S hitro samoanalizo sem prišla do ugotovitve, da se mi je dioptrija zares poslabšala in da se nujno moram naročiti pri okulistu.

Ampak zdaj mislim, da te asociacije niso bila naključja. Če bolje pogledam svojo trenutno situacijo, se zares počutim kot ujetnica zlate kletke. Celo svoje življenje sem bila obdana z rešetkami pretirane zaščite in visokih pričakovanj. Zdaj moram stopiti ven v nevaren svet, kjer ni zaščite. Ampak še bolj grozno, kjer ni pričakovanj. Kako se vesti, ko ti je vse dovoljeno? In nič prepovedano?

Jaz tega nočem. Jaz tega ne znam. Nočem svobode, ampak hočem svoje rešetke in njih zavetje. Hočem red, pravila, zahteve in kazni. To je moj svet. Moj svet, kjer sem varna. Pred seboj, drugimi in življenjem.

Zato si bom na glavo poveznila prvo kletko, ki jo bom našla na poti. In poskušala trend prodati hipsterjem, da vsaj nekaj zaslužim s svojimi hibami.